LUSI IN NJENA OVČKA

LUSI IN NJENA OVČKA

Mala deklica z imenom Lusi zelo rada prihaja k babici in dedku, ki živita v hišici sredi čudovitih travnikov obdanih z bogatim gozdom. Ob hišici je travnik poln cvetlic in gostujočih metuljev , ki si delijo dobrote travnika s čebelicami in mravljami. Visoko nad hišico, kjer se razprostira mogočen hrastov gozd, je pašnik z leseno uto, kjer se lahko skrijejo ovce pred soncem ali pred nevihto in gromom sredi vročih poletnih dni.

Lusi je deklica z modrimi očmi, svetlimi laski, s povdarjeno črnimi obrvmi , nagajivega nasmeha in dolgih nog. Že kot dojenček se je smehljala ptičjemu petju, ki ga je doživljala z babico, kadar jo je peljala z vozičkom po gozdu. Občuduje vsakega metulja, brstenje listov, mravlje ki si zidajo svoj domek pod smreko . Občuduje mehko valovanje drevesnih krošenj, ki jih maja veter. Njeno najpogostejše povabilo odkar je začela govoriti je: “ A se greva igrat?”
Metanje kamnov v potok, igranje z listi v koritu pri studencu, risanje s palico po peščeni cesti v gozdu, so njena vsakdanja “opravila” pri katerih seveda potrebuje družbo dedka ali babice. Če je potrebno si zna pri treh letih naložiti tudi koš na ramo, pograbiti listje in ga odnesti iz travnika pred hišo v gozd. Teka po igrišču, pleza po “rantah” malih kozolcev, ki so kot zaščitni znak igrišča ob potoku. Večkrat pleza z atijem in mamico po skalah v gozdu ali pa po narisanem drevesu kamnite stene ob gozdu. Išče palčke in ležišča, ki jih čez noč naredijo srne, pa mehke mahove posteljice za zajčke in votline za lisice in jazbece. Predvsem pa ima Lusi rada vse živali, tako ovčke, muce ki imajo vsaka svoje ime in ribe v ribniku ob potoku. Kadar je sončen dan rada teka in se igra Rdečo kapico v njeni mali hišici, ki stoji pod smrekami za hiško od babice in dedija. Rada prepeva in komandira vse okrog sebe. Še najbolj pa se je igrala s psičko Didi, ki pa je morala zaradi starosti in bolezni “oditi v nebo.”

Ovčke , posebej še mala jagnjeta, so zelo plahe in ne marajo, da bi se kdo posebej sprehajal po njihovem pašniku. Lenobno obirajo cvetove trav in dvigujejo glavo da prisluhnejo, če se jim kdo približuje. Lusi jim prinaša priboljške v obliki ječmenovih semen in soli. Ovčke se najprej previdno umaknejo, nato pa pridejo in pridno pozobajo vse kar jim je prinesla. Nato se mirno poležejo najraje pod veliko smreko ali po ravnicah teras in ob prežvekovanju zaspijo.

Toda nekega vročega dne se je zgodila velika nesreča. Na pašniku se je znašel velik pes volčjak, ki je za svojo zabavo želel preganjati ovčke iz enega kraja pašnika na drugega. Ovčke so dirjale, da bi se rešile pred zastračujočim pasjim velikanom. Ena izmed njih pa se je tako preplašila, da je preskočila zanjo zelo visoko leseno ograjo in zbežala v gozd. Veliko pasjo zverinico je njegov lastnik uspel priklicati k sebi in ga odpeljal iz pašnika. Ostala ovčja čreda je vsa preplašena zbežala na najvišjo točko ograjenega pašnika in previdno opazovala, če je pasja nevarnost že mimo. Čez neka ur se je čreda vrnila na pašo, toda z veliko mero pripravljenosti na morebitno potrebo po bežanju.

Babica je videla, kaj se je zgodilo in je v hitrici sklicala družino; dedija, mamico in atija od Lusi in seveda Lusi ter njuno botrco Mihi in botra Roberta. Vsi so neutrudno pričeli klicati in iskati pobeglo ovčko. Lusi je nosila v rokah kanglico, v kateri je ovčkam sicer prinašala njihove priboljške. Potresala je s kanglico, da se je njen zvok slišal daleč naokoli in klicala: beeee…beeee. Toda o pobegli ovčki ni bilo ne duha ne sluha. Dedek se je oblekel in obul v svojo gozdarsko opravo, ki jo je imel običajno za sekanje dreves in pripravo drv in odšel iskati ovčko v skalnati del gozda. Vsi so bili zelo zaskrbljeni ko se je pričelo mračiti, dedka pa še ni bilo nazaj. Ko je že luna pričela vzhajati, se je končno pojavil med vrati ves utrujen in umazan od plezanja po skalnatem gozdu. “Ni je,” je rekle ves potrt, “verjetno se je izgubila daleč v gozdu med tistimi visokimi skalami od koder ne more več sestopiti in se vrniti.” Lusi je zajokala, ker je tako pogrešala to ovčko. V veliki žalosti so se vsi odpravili spat in upali, da še ni vse izgubljeno.

Naslednje jutro je obsijalo sonce pašnik, kjer se je čreda ovac že od ranih ur pridno pasla. Izgubljene ovčke ni bilo med njimi. Mihi in Bobo sta se odpravila na dolg sprehod na goro Sveti Križ in po poti klicala ovčko. Ko sta se vrnila, sta pripovedovala, da sta jo videla na vrhu skal, kjer je nekaj časa stala in ju gledala iz daljave, nato pa je zbežala. Babica je rekla, da sta videla verjetno srno, kajti te ovčke niso bile navadne ovčke. Bile so Kamerunke, podobne bolj gamsom ali srnam, kot ovcam, ki so odete v belo volno. Ni se upala niti veseliti, da se bo ovčka pa morda res vrnila.

Minila je še ena noč in v novem poletnem jutru so se člani družine odpravili vsak po svojih obveznostih. Lusi se je skupaj z mamico in babico odpravila v najbolj temen in strm del gozda. Lusi je zopet nosila s sabo kanglico z ječmenovimi semeni, ki jih je imela 645 (oznaka pobegle ovčke) najraje. Vse tri so klicale “beee, beee…, deklica je potresala kanglico, da bi jo privabila. Včasih so se iz gozda zaslišale stopinje in šumenje, nihče pa se ni pojavil na obzorju.
Cel dan so jo iskale, Lusi je bila žejna in lačna ter seveda žalostna. Jokaje se je spuščala po strmini k hišici od dedka in babice, kjer jo je čakala mehka postelja in skleda mleka. Jokala je, nič je ni moglo utolažiti, niti ptički ki so prepevali vsak svojo pesem, niti mravljice ob poti, ki so si pridno gradile svoj domek iz iglic pod veliko smreko , niti čebelica, ki se je razvajala na cvetovih marjetic.
Družina je legal k spanju v skorajšnjem brezupu, da 645 ne bo več nazaj in da bo morda povrgla jagenjčka nekje daleč lačna in obnemogla.

Naslednji dan so šli vsak po svojih opravkih, Lusi pa je odšla z babico na pašnik skupaj s kanglico priboljškov za ovce. Tam pa je čakalo veliko presenečenje! 645 se je vrnila k čredi na pašnik, kjer se je mirno pasla skupaj z ostalimi. Očitno je znala še enkrat preskočiti visoko leseno ograjo, tokrat v smeri pašnika. Lusi je zavriskala od veselja in pohitela z nasipanjem ječmenovih zrn iz kanglice. Nista je mogli objeti, ker je bila še vedno zelo preplašena in nezaupliva, lahko pa sta jo božali s pogledi in s prigovarjanjem, kako sta veseli, da se je končno vrnila.

Vsa družina se je razveselila vesele novice. Lusi je venomer spraševala , zakaj se je 645 sedaj vrnila. Vsi so iskali odgovore, nazadnje so bili soglasni, da je ovčka sicer slišala žvenketanje kanglice, s katero jo je klicala Lusi, vendar si zaradi slabe izkušnje s pasjo zverinico ni upala nekaj dni iz gozda. Po vsem sodeč se je vrnila ponoči in skok čez ograjo nazaj k čredi!
Ponekaj tednih se je iz pašnika zaslišalo tiho meketanje. 645 je skotila jagenjčka in to je bil srečen dan za ovčjo čredo , posebej pa še za Lusi. Dedek je šel po jagenjčka in ga prinesel za Lusi kar v hiško, ter ji ga dal v naročje. Nekaj minut je uživala v mehki dlaki božajoč jagenjčka, potem pa ga je dedek vrnil v čredo- tja, kjer je jagenjček najbolj srečen. Kljub ljubezni do živali tudi Lusi razume, da je jagenjček najrajši pri svoji mami.

MOJA POT V GRUZIJO

Šele na letališču v Ljubljani ugotovim, da je moj internetni nakup letalske karte izkazal vse možne male prevare, ki jih odkrivam šele na začetku poti. Stevardesa mi prijazno pove, da me ne more čekirati do končne destinacije in da moram v Istanbulu menjati ne samo letalo ampak tudi letališče, ki je oddaljeno od Istanbul Aeroport vsaj 70km. Napoti me v pisarno k zastopnikom Turkish Airlines na letališču Brnik. Tam so mi povedali, da je ta premik iz enega letališča na drugega v smislu povezovalnega leta tudi za njih prvi primer in da si naj iščem informacije v Istanbulu. Internetni dobavitelj moje vozovnice  mi je še pred tem odpovedal že rezervirani in plačani let tako da so me napotili na njhovega izvajalca v Indiji, da sem lahko z njimi uskladila nov let za Turkish Airlines. Tudi ta telefonski pogovor je šel na moje stroške v višini 50 evrov.

Na nedeljsko jutro je let v Istanbul prijeten, lep razgled na gozdnate površine Balkana, dobra hrana in servis, ki ga v Evropi ni več, prijazni potniki na mojih sosednjih sedežih. Po pristanku na povsem novem letališču Istanbul Aéroport,ki je nadomestilo letališče Atatürk, je letalo vozilo še zelo zelo dolgo po odlično urejenih poteh letališča, preden se je ustavilo in smo potniki nadaljevali pot z avtobusom do letališke zgradbe. Na avtobusu mi je moški Turk po nacionalnosti prijazno odstopil sedež, mladi Turški par pa mi je pomagal z informacijami, kako do drugega letališča Sabiha, ki nosi ime po prvi ženski pilotki v Turčiji. Toda ko sem želela menjati 30€ v Turške lire, se je pričela prava saga. Pri treh uradnih menjalnicah so zahtevali, da za menjavo te vsote napišem vse osebne podatke, vključno z mojim letnim prihodkom, št. telefone, stanovanja, državljanstva… Končno sem našla banko, ki meje bila voljna zamenjati denar v višini cene avtobusnega prevoza , sendviča in napitka. Na eni strani doživljam nepričakovano prijaznost iz strani  domačinov, ki je kot ženska nisem pričakovala in hkrati nerazumljivo birokracijo in poseganje v osebne podatke tako rekoč za vrednost nekaj burekov. Na letališču Sabida sem se brez težav čekirala, na kontrolnih točkah je bila policija in osebje prijetno in ni bilo nobenih zapletov.

Za Tbilisi vozijo avioni v obeh smereh iz in v Istanbul  v nočnih urah. Še vedno se sprašujem ali je to zaradi varnosti, kajti ni še tako daleč preteklost, ko so Turki obtoževali Ruse, da so jim sestrelili letalo. Čakam, da bo objavljena št. izhoda na letalo za Tbilisi in se borim z izklapljanjem vseh možnih elektronskih prenosov podatkov, kajti samo en napačen klik na “cellular data on” me je stal skoraj 40€ kar kaže na to, kako velik komunikacijski mrk je med Evropsko Unijo, kjer so vse vrste komunikacij in prenosa podatkov zelo zelo poceni v primerjavi s Turčijo. To predstavlja komunikacijsko blokado, ker si večina ljudi tako dragega komuniciranja ne more privoščiti. Zato tudi živimo na obeh straneh z ožjimi vedenji tako o kulturi, politiki in prepričanji, da smo vsak na svojem planetu.

Številke omenjam zato, da bi se le bolj zavedali, v kakšnem “ komunikacijskem blagostanju “ vezano na stroške prenosov podatkov in telefoniranja živimo znotraj Evropske Unije.

Polet iz Istanbula proti Tbilisiju se prične natančno ob zatonu sonca. Letalo je zatemnjeno večino časa letenja. Po kakšne pol ure vožnje se posvetijo luči in postregžejo nam z večerjo, ne sicer obilno, ampak dobro. Stevardi in stevardese pa so predvsem prijazni in ustrežljivi. Na letališču v Tbilisiju čaka vladni uslužbenec, ki me pelje do hotela. Razpravlja o svoji mladosti, ki jo je preživel kot izseljenec skupaj z starši v Moskvi. Življenjska pot ga je pripeljala nazaj v rodni kraj v Gruzijo.

Izraža bolečino naroda, kateremu je leta 2008 Rusija okupirala del teritorija, to je Osetija in Abhazija.

Spoznavati državo v študijskem obisku  delegacije  nekdanjih poslancev Evropskega Parlamenta- FMA, je izjemen dogodek. Gruzija je bila leta 1922 zasedena s strani Rusov in priključena Sovjetski zvezi in se osamosvojila 9.aprila 1991. Z Rusijo je imela nekaj vojn in ima še danes konflikt zaradi okupacije Južne Osetija in Abkhazije. Je država z okrog 800.000 izseljenci, 3,5 milijona državljanov in z miljonskim glavnim mestom Tbilisi. Po osamosvojitvi so jo zaznamovala posamezna obdobja notranjih nemirov, še posebej v času volitev. Je dežela raznolikosti v smislu arhitekture in razlik med bogatimi in revnimi. Je svetovna zibelka pridelave vin in izuma  amfore. Po izročilu pa naj bi Prometej prinesel prvi ogenj izpod Kavkaza.

Velika večina prebivalstva podpira in si želi vstopa v EU in NATO. Vzajemno tudi EU spodbuja integracijo med drugim z 120 mio letno finančne pomoči.  Gospodarska rast je 4,7%, inflacija okrog 3%.  Priložnosti se jim kažejo v zgodovinsko utečenih panogah, pohištveni panogi in tudi vojaški letalski industriji. Nekoč smo na letalskih mitingih občudovali letala tipa MIG, ki so bila proizvedena v Tbilisiju. Ugodni klimatski pogoji kličejo po razvoju celoletne lokalne pridelave hrane , ki je tudi oporna točka za razvoj turizma povezanega s kulinariko. V obdobju samostojnosti  se delež turizma povečuje. Zanimiv projekt, ki je podprt iz sredstev EU, je razvoj pohodništva na Kavkazu, kjer je zaščiteno področje biodiverzitete.

Vlada izkazujejo zavzetost za razvoj države v smeri postopnega uvajanja evropskih standardov. Vladajoča stranka in opozicija sta si enotni v dveh točkah: podpirata integracijo z EU in  NATO in se zavzemata za mirno rešitev konflikta z Rusi.  Z EU imajo že podpisan sporazum o integraciji in trgovinski sporazum. Gruzija je po razvitosti vodilna v regiji, z ozirom na Azerbajdžan, Ukrajino, Armenijo in Moldavijo.

Ko sta v avgustu 2008 do tedaj avtonomni pokrajini Abkhazija in Južna Osetija razglasili samostojnost, jih je kot državi priznala samo Rusija in jih tudi v nekaj dneh zasedla. Takratni predsednik Evropskega Sveta Nikolas Sarkozy je uspel izpogajati z Rusi sporazum o miru in o aktivaciji Evropske misije mirovnih sil (www.eumm.eu). Le ta šteje danes okrog 300 pripadnikov, ki pomagajo ljudem na obeh straneh meje. Vidnega napredka med pogajalaci Rusije in Gruzije pa tudi po enajstih letih še ni.

V letu 2018 so izvolili Predsednico Gruzije Salome Zurabishvili, ki je bila rojena v Franciji gruzijskim staršem in se je leta po študiju in uspešni karieri vrnila v Gruzijo.  Politično prevladuje  stranka Georgia Dreams,ki ima večino v parlamentu. Parlament šteje 150 poslank in poslancev,od tega jih ima vladajoča stranka 115.  Zastopanje žensk je minimalno.

Geargian Dreams  spada med opazovalce  evropske skupine socialnih demokratov, obenem pa ima za voditelja stranke  Ibidzina Ivanishvili-ja, najbogatejšega človeka v Gruziji, za katerega ocenjujejo, da poseduje 30% BDP , kar bi lahko znašalo okrog 4 milijarde evrov. Opozicija, ki se vključuje kot opazovalka v Evropsko ljudsko stranko je maloštevilna in zelo kritična. Opozarja  na ukinjanje televizijskih kanalov, ki odražajo mnenja opozicije, kakor tudi na pristranskost sodstva in na korupcijo. Vladi očitajo, da jo vodi iz ozadja Ivanishvilli, ki ni izvoljen, ampak je vodja stranke GD. Večja napetost nastaja tudi zaradi načrtovane spremembe volilnega sistema in parlamentarnih volitev v letu 2020. . Vladi očitajo klientelizem, ki se odraža na primer v nekdanjem osebnem stražarju voditelja vladne stranke, danes pa je Minister za notranje zadeve.

Naša delegacija FMA je bila  zelo dobro sprejeta, gostoljubnost gostiteljev je bila nad pričakovanji. Osebno se mi je vtisnila v spomin krivica, ki se dogaja otrokom na obeh straneh meja okupiranih področij, da nimajo dostopa do  izobraževanja. Svet ostaja predolgo neobčutljiv na tovrstne krivice!

Ura zvoni ob pol dveh zjutraj. Niti ne spim, čakam na odhod na letališče. V recepciji dobim obilen zajtrk v paketu, avto pripelje natančno ob uri in prijazno dekle me pospremi v letališko stavbo in mi pomaga poiskati lokacijo za čekiranje. Tako sredi noči še nisem letela, premišljevala sem, da bo na letališču več ali manj prazno. Na veliko presenečenje pa je letališče polno, od dveh zjutraj dalje potekajo leti za MinsK, Tel Aviv, Istanbul… Gruzijci imajo lahko povezavo z Evropo samo preko Turčije.

Dam ji jogurt, sok in kruh, da se lahko s šoferjem malo opomoreta od nočne vožnje. Sendvič dam v torbo, kar pa povzroči zmedo pri rentgenskem pregledu prtljage. Sendvič je trikotne oblike in ob ponovnem pregledu se cariniki nasmehnejo ugotovitvi, da gre le za zajtrk.

V restavraciji si naročim turško kavo. Kakšen nepozaben okus! Takšnega se spominjam izpred dveh let, ko sem turško kavo pila v Bosni. Ni je moč naročiti in popiti nikjer po Evropi. Tudi natakarice in natakarji so zelo urni in prijazni. Odhod letala je natančen brez zamude ob štirih in petnajst minut. Preko povezovalnega leta v Istanbulu pristanem v Ljubljani ob modrini neba sončnega jutra s hvaležnostjo, da mi je dano živeti v domovini Sloveniji in hkrati v Evropski Uniji. Edini teman občutek tega dne je pogled na letala Adrie Airways, ki počivajo na letališču, ker je družba v stečaju. Žal, tudi to je Slovenija v Evropski Uniji.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

SVET DIGITALNIH HITROSTI

 

 

Sem na poti z letalom iz Stockholma v Amsterdam. Hitrost letala z 900km/h je v bistvu počasna v primerjavi s spremembami, ki jih poganja digitalni svet. Umetna inteligenca in masovna proizvodnja samoučečih se robotov nam izboljšujejo kakovost življenja in nas hkrati opozarjajo na nujnost prilagajanja digitalnemu svetu- ne glede na leta. Za generacijo Y in za vse rojene po letu 2000, je bila njihova zibelka položena v digitalni svet. Z njim rastejo in ga osvajajo. Osvajamo ga seveda tudi generacije pred njimi vendar ne vsi in ne z enako hitrostjo.

 

Digitalizacija nam pomaga na vseh področjih našega bivanja. Izobražujemo se na daljavo, delamo iz domače pisarne in dosežemo večino svetovne oble. 4 milliard ljudi je priključenih na internetno omrežje, pomeni da jih lahko dosežemo iz gugalnice na travniku pred hišo . Naročamo se na zdravstvene storitve in se lahko tudi zdravimo na daljavo. Spremljamo prihod Uber avtomobila, ki nas popelje iz letališča, rezerviramo in izberemo si počitniška stanovanja na daljavo. Seveda tudi upravljamo z vsemi energetskimi napravami in viri na daljavo . Izbiramo in kupujemo na daljavo, danes nam Pošta pripelje pralni stroj, ki smo ga kupili preko interneta,domov kot včasih pisemsko ovojnico. Nabor literature in knjig, ki jih lahko kupimo iz celega sveta je brezmejen.Z bančnimi računi sami upravljamo in izvajamo plačila na daljavo. Pričakujemo avtonomni avtomobil brez šoferja, robote, ki raziskujejo v teamu znanstvenikov, robote ki skrbijo za starejše in tiste s posebnimi omejitvami, robote ki namesto nas opravljajo vsakdanja dela. Predvsem pa robote, ki se bodo učili iz lastnih izkušenj in podatkov.Pričakujemo tudi avtonomne kmetijske stroje, ki se bodo z daljinskim upravljanjem vzpenjali po bregu tako po travnikih, kot po gozdovih, pridelovali hrano in zbirali les.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem se entuziastično lotila študija informatike. Takrat smo se učili, kako v računalniškem jeziku Cobolt in Assembler programirati operacije, ki jih danes vsak I Phon naredi sam. Šlo je za prevajanje logični korakov IN- ALI- NE-DA logike in povratne zanke, ki je regulirala pot do željenega rezultata. Samo zato da bi vklopili na primer razsvetljavo in še to preko žični povezave na daljavo, je bilo potrebnih mnogo logični korakov. Danes je to le en klik na pametni telefon.

Danes ni več vprašanje programiranja, kajti vse to izvedejo proizvajalci pametnih naprav. Je pa vprašanje znanja predvsem uporabe 3D načrtovanja recimo hiš, infrastrukture, pokrajinskega ureditve. Seveda pa je največje vprašanje kako znati izlušćiti prave in uporabne podatke in kako prepoznati “Fake News.”

Kako poskrbeti za zasebnost in za zaščito naših osebnih  podatkov, posebej kadar gre za zdravje. Napredek je danes že v tem, da ne teka o več od vrat do vrat s papirnatimi izvidi oziroma napotnicami, da lahko dobimo zdravila na elektronski recept. Bodočnost pa se gradi na globalni mreži podatkov o nalezljivih boleznih, na kirurških posegih, ki jih opravljajo roboti, na sodbah, ki jih bodo sestavljali in pisali roboti.

Otroci se učijo logike že od najmlajših let naprej predvsem zato, da bodo znali izkoristiti potencial , ki ga nudi digitalizacija in umetna inteligenca.

Prevladuje pa tudi strah pred tem ali bo človek zmogel obvladovati umetno inteligenco, ki nas vztrajno prehiteva? Bomo zmogli poskrbeti za varnost in zaščito naših podatkov? Bomo varni pred vdorom hekerjev na naše bančne račune? Bo nezmotljivost robotov pripomogla k manj zapletov pri operacijah? Bo umetna inteligenca močno podaljašala naša življenja ali pa peljala k nesmrtnosti, kot jo napoveduje soustanovitev Googla Elon Musk?

Bodo naši vnuki še imeli medsebojne pogovore ali bodo  imeli le vsak svoj pametni telefon in komunicirali le še preko tega? Bodo otroci imeli šolo na daljavo in ostajali doma? Se bomo vozili z avtomobili brez šoferja kmalu po zraku? Bodo  življenjskega partnerja zamenjali roboti, ki bodo znali vsa opravila v domu, razen najpomembnejšega to je topline in ljubezni?

Razvoj družbe zavisi od človeka- od ljudi. Upam, da bomo zmogli s pomočjo umetne inteligence in digitalizacije ustvarjati svet, ki ga bomo čutili kot dom in ne samo kot avtomatizirano celico za preživetje.

 

 

 

 

 

PATAGONIA JACKET

Že kot otrok sem živela na pravljični kmetiji na nadmorski višini 900m ki je najvišja vasica pred vstopom v Alpe. Leži v vznožju ugaslega ognjenika Smrekovec in hkrati na prelomu med vulkanskim in nevulkanskim pogorjem. Ločnica med njimi je potok, ki izvira tik nad našo kmetijo in prinaša poleti ohladitve v zimskih dneh pa okrasje iz ledenih sveč. Ta zemlja že stoletja pripada našemu rodu, delimo jo z divjimi živalmi in pticami, ki se tukaj počutijo dovolj varno in domače.

Po desetletjih vodenja in internacionalizacije inženirskega podjetja, po opravljeni funkciji ministrice za zdravje in kasneje poslanke v Evropskem parlamentu, sem se vrnila v mojo rodno vas novim sonaravnim izzivom naproti.

V naši gorski dolinici me je pričakala zemlja prepojena z ljubeznijo in znojem mojih prednikov. Čakale so me zasnežene strmine in z njimi moja dobra stara Patagonia jakna, ki me vedno spremlja na gorskih podvigih in turnih smukah.

Pri šestih letih sem si s smučmi utirala pot v šolo, ki se je nahajala kot orlovo gnezdo na planini. Prve smučke sta mi izdelala oče in brat iz bukovega lesa. Potrebno ga je bilo prekuhavati nato pa vročega oblikovati in izvesti krivine na sprednji strani smučk. Takrat je veljalo, čim večjo krivino si imel na smučkah, tem bolje si se smučal. Postopek je bilo potrebno vsakih nekaj tednov ponoviti, ker so se krivine z smučanjem izravnale. Obvezen del opreme so bili še usnjeni jermeni, s katerimi sem si navezala čevlje na smuči. Seveda tudi lesene palice s krogci niso manjkale, pa pletene kape in rokavice ter pulover iz ovčje volne.

Zime so bile dolge, običajno je zapadlo več kot meter snega. Šola je bila oddaljena za slabe pol ure hoda, kar je takrat pomenilo, da smo doma ?zelo blizu? šole.
Začetni padci po klancih na bukovih smučeh so posledično pomenili tudi zasnežena oblačila, ki so se kasneje v šoli spreobrnila v mokre cunje. Toda zdržati je bilo potrebno celoten pouk in še pot iz šole domov. Kmalu smo v šoli vsi dobili smučke, ki so bile ?kantane? in imele jeklene vezi z vzmetjo. To je bil višek zadovoljstva in ponosa. Tik ob šoli smo imeli tudi smučarsko progo, ki smo jo vsak dan vsaj enkrat pretlačili s smučmi (danes to počnejo ratraki). Za nagrado smo se lahko spustili po progi navzdol. Kjlub temu, da ni bilo ravno toplo v zamrznjenih oblačilih, smo bili zdravi in utrjeni. Po nekaj letih smo dobili eno izmed prvih smučarskih vlečnic v Sloveniji.

V tistem obdobju skoraj ni bilo zimskega dne, da se nebi peljala s smučmi. Ko sem odšla na šolanje in kasneje na študij v dolino, so se možnosti za smučanje precej zmanjšale. Kljub temu sem sodelovala na mnogih tekmovanjih alpskega smučanja in zmagovala. Še danes imam pehar kolajn iz katerih sije radost zmagovalnih trenutkov.

Ob ustvarjanju lastnega družinskega gnezda sem povila dve hčerki. Zgodilo se je, da sem ostala sama z njima kot samohranilka. Vendar to ni omajalo želje, da se tudi oni dve postavita na smučke že kot otroka. Skupaj smo presmučale alpske dežele Evrope, po mnogokrat prenatrpanih smučiščih opremljenih s hitrimi in zmogljivimi žičnicami.

Pred dvajsetimi leti me je ponovno pritegnila želja k prvinskemu smučanju v naravi, po gozdovih in travnikih, brez žičnic in gneče na progah. Kupila sem opremo za turno smučanje, katere sestavni del je bila tudi jakna Patagonia. Privlačila me je kakovost in design, poleg tega pa asociacija na čudovito naravo Patagonije, ki smo jo videvali v filmih in po televiziji. Tudi rdeča barva jakne se še danes poda med zasneženimi strminami. Sčasoma sta se tudi hčeri navdušili nad turno smuko ko sta prepoznali, da je le ta sicer fizično bolj naporna ampak hkrati zelo sproščujoča. Sedaj to zavedanje širita med svoji družini .

Ob nakupu Patagonia jakne pred dalnjimi leti nisem sanjala, da bo nekoč moja hči postala del teama Patagonia. Nisem tudi pričakovala, da bo jakna skrivala svoja leta in da jo z veseljem oblečem tudi danes.

V naši razširjeni družini delimo skupno vrednoto spoštovanja do narave, gibanja v naravnem okolju in samooskrbe s hrano, ki jo pridelamo na naši zemlji. Zato sem še posebej uživala ob prebiranju Ivonove knjige Let us surfing, ker imamo podobne vrednote. Ker vsi radi živimo zunaj zidov velikih zgradb in ker nam je mar do narave.

Patagonia jakna je obvezni del moje športne garderobe. Toploto in zavetje pred vetrom mi je dajala na mnogih tisočakih Evrope. Daje mi zavetje in izbira zgodbe, ki nastajajo na najinih skupnih vzponih in spustih. Daje občutek brezčasnosti in oddaljenosti od potrošniške mrzlice, katere logika bi jo že zdavnaj pahnila v pozabo.

Zapisala v Belih vodah dne 7.1.2016. ob rojstnem dnevu hčerke Mihele,
Zofija Mazej Kukovič

ZAKLJUČEK II. NATEČAJA HRANA ZA ZDRAVJE IN DELOVNA MESTA

Featured

Zaključil se je drugi vseslovenski natečaj Hrana za zdravje in delovna mesta, ki sta ga razpisala Zofija Mazej Kukovič in ekipa Požen’ Evropo

Drage udeleženke in udeleženci natečaja Hrana za zdravje in delovna mesta!

Kako se počutite ob pogledu na vaše pridelke? Je vaš trud poplačan? Ste morda pričeli razmišljati o poslovni ideji, ki bi vam omogočila tudi prihodek?

Moja želja in želja ekipe Požen?Evropo je, da imate na zgornja vprašanja po zaključenem natečaju vsaj delno pozitivne odgovore. Predvsem pa več zaupanja v priložnosti, ki nam jih ponuja zemlja.

Ob zaključku natečaja, ki je v dveh delih združil več sto udeležencev, sem tudi jaz z zadovoljstvom zaključila svoj mandat evropske poslanke. Tudi zato, ker mi je vsaj del evropskih politik uspelo prenesti v prakso.

Skozi dvoinpolletno obdobje dolgih potovanj v Bruselj in v Strasbourg ter življenja v teh evropskih prestolnicah, je bilo vračanje v domovino vedno lepo in vznemirljivo.

Tudi zaradi vas in naših srečanj.

Ste se kdaj vprašali, kako spremeniti hišo ali stanovanje v dom? Najbrž se lahko strinjamo, da se med krasno pobarvanimi stenami in novim pohištvom še ne počutimo doma, če prostor in okolica nimata topline . Jaz sem si na daljnem severu pričarala domačnost in toplino z namiznim prtom, ki ga je ustvarila moja pokojna mati. Pa tudi s hlebom kruha, ki smo ga skupaj z družino spekli doma. Tudi šopek cvetlic in solata iz domačega vrta so z mano pripotovali v stanovanje v Bruselj.

Moje misli, delo in besede so bile usmerjene v domovino, kjer je moj pravi dom. Moje ključno vprašanje, na katerega smo skupaj z vami iskali odgovor, je bilo: KAJ BOMO DELALI in KAKO HRANA VPLIVA NA NAŠE ZDRAVJE, predvsem zaradi okoliščin, ki jih prinaša kriza. Verjamem, da je v naši rodni zemlji nesluten potencial, ki ga moramo prepoznati in tudi spoštovati. Z našim natečajem smo, po vseh rezultatih sodeč, prebudili ljubezen do zemlje in potrebo po zdravi hrani.

Naša srečanja so bila polna pozitivnih izkušenj in energije. Nova znanja so se prenašala med nami vsemi. Moja knjiga Požen?Evropo, v kateri ste pomemben del zgodbe tudi vi, je obkrožila Slovenijo in bo v prihodnosti, prevedena v angleščino, obkrožila tudi Evropo.

Rezultate našega skupnega dela je moč videti in čutiti. Opažam nova polja ajde in kotičke na vrtu, kjer so naša semena obrodila plodove. Opažam nove nasade jagod in česna… Več kot kdajkoli poprej! Tudi vonj po jagodah in malinah je nekaj, kar nam pričara občutek lepote. Povezanost, ki se ja ustvarila med vami natečajniki, pa je dodana vrednost, ki bo dajala sadove tudi v prihodnje. S svojim zgledom ste pripomogli k temu, da se skoraj pozabljene kulture ponovno vračajo. Zato se zahvaljujem  vsem vam, ki ste se udeležili prvega ali drugega natečaja, nekateri  izmed vas tudi obeh, in tudi moji prizadevni ekipi mladih, Požen?Evropo.

Po sedmih letih aktivne politike sem se odločila, da bom tudi sama v praksi udejanjala to, kar sem govorila na naših srečanjih in na mnogih drugih konferencah. Živeti tu, kjer so korenine mojih staršev in daljnih prednikov, obdelovati isto zemljo, je zame dom v polnem pomenu besede. Moje poslanstvo danes je v ohranjanju korenin in nadgrajevanju tradicije z novimi znanji – torej povezati motiko z računalnikom. Zato vas bom namesto v Bruselj, povabila na svoj košček zemlje. Naše srečanje bo motivacija za prihodnje.

Ali si že lažje odgovorimo, kakšna je razlika med hišo ali stanovanjem ter domom? Morda tudi v tem, da je v kuhinji vonj po sveže pečenem kruhu in vonj po sveži zelenjavi, ki dopolnjuje okus goveje juhe. Takšen dom sem si  želela in želja se mi je uresničila. Verjamem, da se je uresničila tudi vam ob novih spoznanjih in sadovih, ki so zrasla iz dobrih semen. Kot pravi pregovor; cvetovi prihodnosti so v semenih sedanjosti.

Zofija Mazej Kukovič, nekdanja poslanka EP

Razglasitev zmagovalcev Drugega vseslovenskega natečaja Hrana za zdravje in delovna mesta

Vrtovi in polja so nas to pomlad razvajala s svojimi sadovi, a bliža se čas, ko bo narava ponovno zaspala. Nam pa v spomin ostajajo vaše zgodbe, v katerih ste ujeli trenutke vašega veselja, ljubezni do zemlje, vaših idej in znanja. Z vašimi zgodbami ste celotni ekipi Požen’ Evropo polepševali pretekle mesece, sedaj pa je napočil čas, da razglasimo zmagovalce drugega natečaja Hrana za zdravje in delovna mesta.

Na natečaj se je prijavilo 171 natečajnikov, od tega 22 ustanov, 40 nosilcev podjetniških idej, 22 kmetij in 87 vrtičkarjev.

Zmagovalci v kategoriji Podjetniška zgodba

V tej kategoriji so se natečajniki predstavili s svojo podjetniško idejo. Nekateri si že oblikujejo svojo zaposlitev, drugi še iščejo načine in poti do uresničitve svojih idej.

Vse rešitve s področja načrtovanja, pridelovanja, predelovanja ali trženja zdrave hrane so pozitiven gradnik na poti do boljše prihodnosti slovenske zemlje in bolj povezane lokalne skupnosti. Veseli smo, da je v Sloveniji moč najti toliko podjetniško motiviranih posameznikov! Prispevke si lahko ogledate v članku “Zmagovalci v kategoriji Podjetniška zgodba”.

Zmagovalci v kategoriji Podjetniška zgodba, ki imajo dobro podjetniško idejo in je še niso uresničili (zmagovalci so razvrščeni po abecedi):

-Barbara Benčan, “Trgovina z zdravo hrano in pijačo”

-Urša Derganc, “Sušene rastline kot vir zdrave hrane in njihova prodaja”

-Študentje UP Fakultete za management v Celju, “Eko vrečke”, “Povratna lesena embalaža”, “Vzgojno izobraževalni zavod Tri majhne žabice”

-Tatjana Ladinek

-Metka Vergles, “Trajnostni turizem in gostinstvo”

Zmagovalci v kategoriji Podjetniška zgodba, ki so svojo podjetniško idejo že uresničili oziroma jo že dlje časa uresničujejo (zmagovalci so razvrščeni po abecedi). Od ideje do uresničitve je dolga pot. Zato smo posebej prepoznali tiste posameznike, ki jim je to pot že uspelo uspešno prestati. Čestitke in pogumno naprej!

-Boris in Karmen Bračič, Zeliščna kmetija “Plahtica”

-Barbara Meža, blagovna znamka “Barbio’s”

-Mojca Rehar Klančič, “Trajnice Golob-Klančič”

-Mojca Turnšek

-Tatjana Štancar Poprask

Več o zmagovalcih in njihovih prispevkih http://www.zofijamazejkukovic.net/zmagovalci-v-kategoriji-podjetniska-zgodba/

Zmagovalci v kategoriji Vrtičkar

V tej kategoriji so se natečajniki predstavili s svojo zgodbo v rubriki Lokalna pridelava ali v rubriki Zdravo življenje. Svojo zgodbo so lahko povedali v obliki stripa, filmčka, besedila ali fotografije. Poslane zgodbe je naša ekipa prebirala z velikim navdušenjem, saj ste nam pokazali, kje leži prava vrednost naše zemlje – v rokah posameznikov, ki svojega vrta ne vidijo le kot obveznost, ampak kot prostor za sprostitev, domišljijo in inovativnost. Prispevke si oglejte v članku “Zmagovalci v kategoriji VRTIČKAR”.

Najboljših 10:

Minka Likar, Hotavlje

Helena Zabovnik, Škale

Elka Bizjak, Apnenik

Ljubica Donko, Metleče

Marija Pušenjak, Ljutomer

Metka Atelšek, Florjan

Andrej in Helena Jevšenak, Velenje

Boža Polak, Šmartno ob Paki

Marjan Majdič, Črnomelj

Hermina in Evald Lampreht, Radlje ob Dravi

Več o prispevkih vrtičkarjev http://www.zofijamazejkukovic.net/zmagovalci-v-kategoriji-vrtickar/

Zmagovalci v kategoriji Kmet

V tej kategoriji so se natečajniki predstavili s svojo zgodbo v rubriki Lokalna pridelava ali v rubriki Zdravo življenje. Svojo zgodbo so lahko povedali v obliki stripa, filmčka, besedila, recepta ali fotografije. Domiselnost naših natečajnikov in njihova ljubezen do svoje zemlje je resnično navdihujoča! Prispevke si lahko ogledate v članku “Zmagovalci v kategoriji KMET”.

Najboljših 5:

Nataša Penšek, Zavodnje

Milena Jančič, Ložnica pri Makolah

Mojca Abraham, Črna na Koroškem

Irena Volk, Ravne pri Šoštanju

Zdenka Orozel, Laze pri Velenje

Prispevke zmagovalcev v kategoriji kmet, si poglejte na http://www.zofijamazejkukovic.net/zmagovalci-v-kategoriji-kmet/

Zmagovalci v kategoriji Ustanove

V tej kategoriji so se natečajniki predstavili s svojo zgodbo v rubriki Lokalna pridelava ali v rubriki Zdravo življenje. Svojo zgodbo so lahko povedali v obliki stripa, filmčka, besedila, recepta ali fotografije. Urejanje vrtov v okviru raznih skupnosti in ustanov je v Sloveniji trend, ki se hitro širi. Vedno več šol in vrtcev že urejuje svoje vrtove, na njih pa se lahko najmlajši učijo vrtnarjenja in usvajajo znanje, ki ga je generacija pred njimi skoraj izgubila. Prispevke si lahko ogledate v članku z naslovom “Zmagovalci v kategoriji USTANOVE”.

Najboljših 5:

Center starejših Zimzelen Topolšica

Osnovna šola Miha Pintarja Toledo Velenje

Društvo kmetic Mežiške doline

VVZ Ilke Devetak Bignami Tolmin

Osnovna šola Fara, Kostel

Utrinke njihovih prispevkov si lahko ogledate na http://www.zofijamazejkukovic.net/zmagovalci-v-kategoriji-ustanove/

Vsem zmagovalcem našega natečaja iskreno čestitamo!

Srečanje zmagovalcev bo na dan Evrope, to je 9. maja 2015, in sicer ob vznožju vulkana Smrekovec, v Belih Vodah. Poskrbeli bomo za zanimiv in tematsko obarvan dan.

Učitelje in sodelujoče v kategoriji ?ustanove? obveščamo, da so na srečanje povabljeni tudi učenci oziroma varovanci, in sicer tisti, ki so kar najbolj aktivno sodelovali v drugem natečaju Hrana za zdravje in delovna mesta.

Prijave na srečanje, ki bo 9. maja, bomo zbirali v mesecu marcu. Prijavnico, ki jo boste izpolnili, boste prejeli po elektronski pošti.

Še enkrat vsem zmagovalcem in sodelujočim iskreno čestitamo,

ekipa Požen’ Evropo in člani komisije drugega natečaja Hrana za zdravje in delovna mesta,

Špela Menih Novak, Matija Cotman in Živa Vovk.

Še vedno pa vas vabimo k ogledu Požen’ Evropo filmčka, ki je nastal v prvem natečaju: https://www.youtube.com/watch?v=T6q7ZWj3W48

Zmagovalci v kategoriji PODJETNIŠKA ZGODBA

V tej kategoriji so se natečajniki predstavili s svojo podjetniško idejo. Nekateri si že oblikujejo svojo zaposlitev, drugi še iščejo načine in poti do uresničitve svojih idej.

Vse rešitve s področja načrtovanja, pridelovanja, predelovanja ali trženja zdrave hrane so pozitiven gradnik na poti do boljše prihodnosti slovenske zemlje in bolj povezane lokalne skupnosti. Veseli smo, da je v Sloveniji moč najti toliko podjetniško motiviranih posameznikov!

Zmagovalci v kategoriji Podjetniška zgodba, ki imajo dobro podjetniško idejo in je še niso uresničili (zmagovalci so razvrščeni po abecedi):

-Barbara Benčan, “Trgovina z zdravo hrano in pijačo”
Barbara iz Postojne pravi, da bi bila glavna dejavnost njene trgovine prodaja in pokušina doma narejenih sokov, sekundarno pa tudi lokalno pridelane hrane. Prednost Barbarine ideje je po našem mnenju osredotočenost na točno določen produkt (v njenem primeru so to sokovi), saj je takšen fokus bistvenega pomena za uspešno uresničeno idejo. K Barbarinem uspehu bo nedvomno pripomogla tudi neposredna bližina Postojnske jame.

-Urša Derganc, “Sušene rastline kot vir zdrave hrane in njihova prodaja”
Urša Derganc se je predstavila s povsem inovativno in drugačno idejo, in sicer sušeno hrano (sadje, zelenjava, zelišča ter izdelki in jedi iz naštetega), ki bi se prodajala predvsem na avtomatih in bi tako predstavljala zdravo in trajnostno alternativo nezdravim prigrizkom, po katerih v sodobnem času radi posegamo. Odlična ideja, predvsem zaradi specifičnih ciljnih skupin, na katere se lahko usmeri.

-Študentje UP Fakultete za management v Celju, “Eko vrečke”, “Povratna lesena embalaža”, “Vzgojno izobraževalni zavod Tri majhne žabice”
Študentje Fakultete za management so se predstavili v treh skupinah, vsaka s svojo podjetniško idejo. Prva skupina si je zamislila eko vrečke, kot alternativo plastičnim trgovinskim vrečkam, ki so narejene iz popolnima razgradljivega materiala, ki vsebuje najrazličnejša semena. Tako takšna vrečka, četudi odvržena na tla, ne predstavlja nevarnosti za onesnaževanje, ampak postane del naravnega rastlinskega cikla. Druga skupina se je predstavila z idejo lesene embalaže, narejene iz odpadlega in neuporabnega lesa, ki bi nadomestila plastične zaboje. Tretja pa načrtuje ustanovitev ekološkega vrtca, ki bi otroke učil pridelovanja hrane in zdravega prehranjevanja ter predstavljal spodbudno okolje za razvoj njihovih ustvarjalnih potencialov.

-Tatjana Ladinek

Tatjana iz Prevalj razvija idejo blazin in vzglavnikov, polnjenih z doma pridelanimi polnili, kot so ovsene ali pirine luščine. V prihodnosti načrtuje nakup stroja za luščenje, ki pa ne bi predstavljal pridobitve le zanjo, temveč tudi za okoliške kmetije, ki bi jim nudila  uslugo luščenja doma pridelanih žit. Tatjana je obenem pridobila tudi certifikate za svoje naravno milo izdelano na tradicionalen način in za vse vrste blazin.

-Metka Vergles, “Trajnostni turizem in gostinstvo”
Ideja Metke Vergles se je razvila v sodelovanju s še tremi posamezniki, s katerimi je ustanovila zadrugo Kooperativa Dame. Omenjena kooperativa si prizadeva za odprtje gostinskega lokala na območju Maribora, katerega ponudba bi temeljila na ekoloških živilih okoliških pridelovalcev. Glede na to, da podobnih lokalov v Sloveniji skorajda še ne poznamo, je Metka Vergles s sodelujočimi odkrila odlično tržno nišo ne le zase, temveč tudi za lokalne pridelovalce, ki jih bo povezala. Četudi je ustanovitev lokala še v teku, pa Kooperativa Dame že ponuja catering z zdravo in domačo hrano.

Zmagovalci v kategoriji Podjetniška zgodba, ki so svojo podjetniško idejo že uresničili oziroma jo uresničujejo (zmagovalci so razvrščeni po abecedi):
Od ideje do uresničitve je dolga pot. Zato smo posebej prepoznali tiste posameznike, ki jim je to pot že uspelo uspešno prestati. Čestitke in pogumno naprej!

-Boris in Karmen Bračič, Zeliščna kmetija “Plahtica”
Boris in Karmen iz Jurkloštra že imata zeliščno kmetijo, na kateri pa že načrtujeta in urejujeta poučne tematske zeliščne in zelenjavne vrtove, namenjene turistom. Posebnost njune ideje je v tem, da želita te vrtove ustrezno arhitekturno urediti tudi za ranljive skupine prebivalstva (slepi in slabovidni, gluhi, invalidi) in torej omogočiti tudi čutno zaznavanje in spoznavanje. Na takšen način bi zeliščna kmetija Plahtica postala široko in integralno zasnovan projekt, ki bi združeval lokalno pridelavo, turizem, naravno in kulturno dediščino ter zdraviliški turizem.

-Barbara Meža, blagovna znamka “Barbio’s”
Barbio’s je mlado podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo inovativnih in ekoloških prehrambenih izdelkov, ki ljudem olajšajo pripravo kakovostne hrane in izboljšujejo okus jedi. Ponudbo predstavljajo bio zeliščne soli in začimbne mešanice, ki ne vsebujejo nobenih umetnih sestavin in dodatkov. Surovine, ki jih uporablja Barbara, so izključno lokalnega izvora. Blagovna znamka Barbio’s je profesionalno in celostno zasnovan koncept, ki si že utira pot na police večjih blagovnic po Sloveniji in predstavlja naravni substitut za produkte vprašljive kakovosti.

-Mojca Rehar Klančič, “Trajnice Golob-Klančič”
Mojca iz Vitovelj na Primorskem je od staršev prevzela čudovito vrtnarijo sadik trpežnih trajnic. Rastline vzgajajo na naravi prijazen način: na prostem, v navadni vrtni zemlji in brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Vrtnarija Trajnice Golob-Klančič se ponaša z več kot 25 letno tradicijo. Mojca se je na naš natečaj prijavila s posebno podjetniško idejo, in sicer vzgojo sadik divjega šparglja, saj meni, da je divji špargelj cenjena specialiteta, njihovo nabiranje v naravi pa je pri nas zakonsko omejeno. Poleg tega šparglji rastejo na kamnitem terenu, ki je pogosto gosto poraščen z grmičevjem in je zato težko dostopen, nabiranje poganjkov pa zahteva dosti vloženega truda in časa. Ravno zaradi tega poganjki divjega šparglja dosegajo visoko ceno in jih zaradi pomanjkljive ponudbe ni težko prodat

– Mojca Turnšek

Mojca iz Letuša se je, nezadovoljna s svojo trenutno zaposlitvijo, odločila da počasi in po korakih na svoji zemlji, sicer neprimerni za tradicionalno kmetijstvo, poskuša najti rešitev za svojo prihodnost. Po nekaj raziskovanja jo je našla v vzgoji brusnic. Ker so najbližji nasadi brusnic šele v Srbiji in na Hrvaškem, bi lahko tako postala pionirka v Sloveniji po vzgoji večjih količin teh sadežev. Mojčina ideja obenem predstavlja odličen način kako poraščene in močvirnate površine izrabiti v svojo korist.

-Tatjana Štancar Poprask

Tatjana je svojo podjetniško priložnost našla v ekološkem kmetovanju. Včasih je delala kot učiteljica zgodovine in geografije, ampak kakor sama pravi, čas prinese spremembe in tako se je odločila, da stopi na tvegano in neznano pot. Ostala je doma in zaslužek iskala na kmetiji. Po enem letu se že lahko pohvali, da pridelki in izdelki ekološke kmetije Potočnik Poprask komaj zadovoljijo veliko povpraševanje. Od prvotne ponudbe marmelade tako danes ponujajo že veliko več ? od sveže zelenjave in dišavnic do piškotov, namazov, suhih zelišč in vložene zelenjave.

 

 

Zmagovalci v kategoriji VRTIČKAR

V tej kategoriji so se natečajniki predstavili s svojo zgodbo v rubriki Lokalna pridelava ali v rubriki Zdravo življenje. Svojo zgodbo so lahko povedali v obliki stripa, filmčka, besedila ali fotografije. Poslane zgodbe je naša ekipa prebirala z velikim navdušenjem, saj ste nam pokazali, kje leži prava vrednost naše zemlje – v rokah posameznikov, ki svojega vrta ne vidijo le kot obveznost, ampak kot prostor za sprostitev, domišljijo in inovativnost.

Natečajnike vrtičkarje smo ocenjevali na osnovi zgodbe, s katero so se predstavili, in na osnovi  ocenjevalnega lista, ki so ga izpolnili.  Tisti, ki prispevka niso poslali so dosegli tudi manjše število točk in bili posledično uvrščeni na konec razvrstitvene lestvice.

Navajamo 10 zmagovalcev (razvrščeni so po številu doseženih točk), s klikom na njihovo ime pa si lahko ogledate prispevek, s katerim so se predstavili:

MINKA LIKAR

HELENA ZABOVNIK

ELKA BIZJAK

LJUBICA DONKO

MARIJA PUŠENJAK

METKA ATELŠEK

ANDREJ IN HELENA JEVŠENAK

BOŽA POLAK

MARJAN MAJDIČ

HERMINA IN EVALD LAMPREHT

Zmagovalci v kategoriji KMET

V tej kategoriji so se natečajniki predstavili s svojo zgodbo v rubriki Lokalna pridelava ali v rubriki Zdravo življenje. Svojo zgodbo so lahko povedali v obliki stripa, filmčka, besedila, recepta ali fotografije. Vabljeni k branju, ne bo vam žal! Domiselnost naših natečajnikov in njihova ljubezen do svoje zemlje je resnično navdihujoča!

Natečajnike kmete smo ocenjevali na osnovi zgodbe, s katero so se predstavili, in na osnovi  ocenjevalnega lista, ki so ga izpolnili. Tisti, ki prispevka niso poslali so dosegli tudi manjše število točk in bili posledično uvrščeni na konec razvrstitvene lestvice.

Navajamo 5 zmagovalcev (razvrščeni so po doseženih številu točk), s klikom na njihovo ime pa si lahko ogledate prispevek, s katerim so se predstavili:

NATAŠA PENŠEK

MILENA JANČIČ

MOJCA ABRAHAM

IRENA VOLK

ZDENKA OROZEL

Zmagovalci v kategoriji USTANOVE

V tej kategoriji so se natečajniki predstavili s svojo zgodbo v rubriki Lokalna pridelava ali v rubriki Zdravo življenje. Svojo zgodbo so lahko povedali v obliki stripa, filmčka, besedila, recepta ali fotografije. Urejanje vrtov v okviru raznih skupnosti in ustanov je v Sloveniji trend, ki se hitro širi. Vedno več šol in vrtcev že urejuje svoje vrtove, na njih pa se lahko najmlajši učijo vrtnarjenja in osvajajo znanje, ki ga je generacija pred njimi skoraj izgubila.

 

Ustanove smo ocenjevali na osnovi zgodbe, s katero so se predstavili, in na osnovi ocenjevalnega lista, ki so ga izpolnili. Tisti, ki prispevka niso poslali so dosegli tudi manjše število točk in bili posledično uvrščeni na konec razvrstitvene lestvice.

 

Navajamo 5 zmagovalcev (razvrščeni so po številu doseženih točk), s klikom na njihovo ime pa si lahko ogledate prispevek, s katerim so se predstavili:

CENTER STAREJŠIH ZIMZELEN TOPOLŠICA

OSNOVNA ŠOLA MIHA PINTARJA TOLEDO VELENJE

DRUŠTVO KMETIC MEŽIŠKE DOLINE

VVZ ILKE DEVETAK BIGNAMI TOLMIN

OSNOVNA ŠOLA FARA, KOSTEL

Na Jezersko smo pripeljali sonce

V soboto je evropska poslanka Zofija Mazej Kukovič v Gorniškem centru Dava Karničarja na Zgornjem Jezerskem gostila srečanje udeležencev drugega natečaja Hrana za zdravje in delovna mesta. K sreči smo s seboj pripeljali sonce in smo se lahko družili pod poletnim nebom in pod obronki Alp.

?Ob koncu mandata bi se rada zahvalila vsem, ki so delali z mano. Zahvaliti se moram mojim asistentom in predavateljem, ki so prihajali na naša omizja. Zahvaljujem se svoji družini in vsem, ki ste danes tu. Projekt Hrana za zdravje in delovna mesta smo peljali naprej skupaj, rezultate pa je moč čutiti in videti,? je povedala Zofija Mazej Kukovič.

Omizju se je pridružilo več predavateljev, med njimi alpinist Davo Karničar, notarka Marjeta Cotman, dr. agronomije Nataša Kopušar, predavatelj in inovator dr. Borut Likar in računalničar Kristl Ogris. Predavatelji so vsak s svojimi očmi pogledali na problematiko brezposelnosti ter na podjetništvo na področju hrane in zdravja kot rešitev. ?Ne smemo čakati, kaj nam bo dala družba, ampak moramo vzgojiti otroke, ki bodo inovativni,? je povedal dr. Likar.

Svoje misli smo ob zaključku mandata Zofije Mazej Kukovič gostom zaupali tudi njeni asistenti. Natečajniki nas vedno znova navdušujejo in navdajajo z optimizmom, ker so pokazali, da se da v teh težkih časih veliko narediti. Izkušnje, ki smo jih doživeli, so nam odprla obzorja. Če dve leti nazaj nihče izmed nas ni premišljeval o gojenju hrane in o samozaposlitvi, smo ta dan pred našimi natečajniki stali kot bodoči podjetniki. Hvala, ker nas opogumljate.

Naše srečanje se je potekalo v pozitivnem vzdušju, zato se že veselimo prihodnjih izzivov.

Ekipa Požen’ Evropo

WordPress theme: Kippis 1.15