Majska seja Mestnega sveta Ljubljana je bila podobna vsem predhodnim. Le da je dnevni red iz seje v sejo krajši in da županu, ki iz “zamrznjenega” stanja menda usmerja tudi vlado, ni do razvojnih projektov. Teme, o katerih je tekla razprava, so bile osredotočene na eni strani na politike socialne pomoči, na drugi strani pa na upanje, da bodo promet po Ljubljani rešili električni avtomobili in 3000 napajalnih mest za polnjenje teh avtomobilov. Oboje je v nasprotju s časom, ki ga živimo.
Slovenija je izpod vrha padla na dno lestvice Evropske unije po gospodarski rasti. Rasti ne moremo več meriti, ampak se lahko žal meri samo še upadanje. S Ciprom si delimo zadnje mesto. Vlada je poslala v Bruselj reformni program, za katerega je slišati, da je pomanjkljiv, predvsem pa potrebuje hitrost v izvajanju. Na nek način je to logično. “Zamrznjeni” voditelj pelje primer politike v Ljubljani na makro državni nivo. Kljub dolgovom in naraščanju brezposelnosti se je župan odločil ob podpori njegovih svetnikov, da obdrži ali povišuje sredstva za socialo. Od 280000 prebivalcev Ljubljane jih kar 78000 prejema eno izmed oblik socialne pomoči. Župan jih je od leta 2007 povečal za 40 %! V metropoli naše države, kjer je po vseh statističnih podatkih najvišji standard, skoraj tretjina prebivalstva dobiva socialno pomoč. Elegantno kupovanje volilcev na račun davkoplačevalskega denarja.
Socialni programi so nujni, podpiram jih tudi na Evropskem nivoju. Vendar se moramo zavedati resnosti časa, v katerem živimo. Zavedati se moramo, da bi bili mnogi ljudje, ki dobivajo socialno pomoč, bolj srečni, če bi družba za njih našla primerno delo. Kakršnokoli. Na ta način lahko družba ohranja vrednoto človekovega dostojanstva. Tudi strokovne sodelavke MOL, v glavnem same ženske, se izjemno trudijo pri svojem delu in pri pripravi predlogov za Mestni svet. Vendar za končne odločitve je odgovorna politika z županom na čelu. Politika pa se mora obnašati odgovorno tudi do prihodnosti. Ne moremo deliti tako dolgo, da na koncu ne bo ostalo za tiste, ki so socialne pomoči nujno potrebni. Za tiste, ki brez te ne morejo živeti!
Z ozirom na nezavidljivo stanje naše domovine v Evropi in v svetu, z ozirom na visoke zadolžitve, se moramo izkazati tudi z zavezanostjo k razvoju in gospodarski rasti. Sicer ne bomo mogli večno deliti tistega, kar nismo ustvarili. Ustvarjalnost in vzpostavljanje okolja, v katerem bodo lahko ljudje tudi delali, ne samo živeli od socialne pomoči. To potrebujemo v Sloveniji. Potrebujemo prakse, ki so nastale po ledeni dobi. Danes je čas za odmrznitev delovnih priložnosti. Potrebujemo večjo ozaveščanje ljudi o vplivih alkohola, tobaka in drog na zdravo prihodnost, predvsem mladih. Potrebujemo ozaveščanje o zdravem načinu prehranjevanja. Veliko je tistih, ki se v izobilju hirane izogibajo hrane, ker vlada kult neizmerne vitkosti. Vitkosti, od katere mnogo predvsem deklet zboli za anoreksijo, pri tem pa na drugi strani mnogi ne morejo kupiti hrane. Danes plačuje MOL socialno podporo za anoreksijo, namesto za preventivno ozaveščanje o zdravi hrani.
Sprašujem se, ali je tudi v manj razvitih regijah po tej praksi iz Ljubljane še več prebivalcev na socialni pomoči. Je tako recimo v Metliki ali Ljutomeru, ki sta daleč iz osrčja Slovenije? Ko sem pred tremi leti govorila o nujnosti pogojev za nova delovna mesta, so se mnogi posmehovali. Med njimi tudi župan in “zamrznjeni” voditelj vladajoče stranke PS. Danes moje besed ponavlja, deluje pa nasprotno. Ustvarja družbo odvisnikov od socialne pomoči.
Zofija Mazej Kukovič
