Naše zdravstvo je bolnik, ki ga bo težko ozdraviti samo z leporečenjem. Potrebna so dejanja!

Na zdravje se spomnimo največkrat takrat, ko ga več nimamo. Kadar potihoma pride bolezen, ki smo ji šli nasproti z nezdravim načinom življenja. Imamo srečo, da se tudi v Sloveniji pričakovana življenska doba podaljšuje, za ženske v povprečju 82 let, za moške nekaj let manj. Naš cilj pa mora biti usmerjen tudi v podaljševanje zdrave življenske dobe.

Za ta cilj pa so potrebni pogoji ozaveščanja o zdravem načinu življenja in o odnosu do okolja, ki sta neločljivo povezana. Nujno je zmanjševanje revščine, kajti med revnejšimi prebivalci je življenska doba po vseh statistikah krajša. Za oblikovanje teh pogojev je v prvi vrsti odgovorna vladajoča politika. Politika, ki bi si morala postaviti tudi sledeča vprašanja:

Koliko varnih con imamo za pešce v urbanih okoljih? Koliko varnih kolesarskih poti? Koliko varnih poti, kjer bi lahko otroci brezskrbno hodili peš v šolo? Kakšen zrak dihajo pešci v urbanem okolju? Kako se počutijo ljudje s posebnimi omejitvami? Koliko zapor, ki jih povzroča mirujoči promet, imajo pešpoti v urbanih okoljih?

Veliko je besed o prometni politiki tako na lokalnih nivojih kot na nivoju vlade; o sodobni infrastrukturi s sodobnimi javnimi in osebnimi prevoznimi sredstvi, ki so okolju prijazna in energetsko učinkovita. Pa smo še vedno daleč od idealnega stanja, če pomislim na razprave o tretji razvojni osi in o posodobitvi železnic. A vendar gre vsaj za zavedanje vladajoče politike o nujnosti tovrstnih sprememb in posodobitev, čeprav mnogo več v besedah kot v dejanjih. O pešcih, o kolesarjih, o gibanju ljudi s posebnimi potrebami pa v večini niti ni besed, kaj šele dejanj. So tudi svetle izjeme, ki so v manjšini. Nenazadnje ni zavedanja niti o tem, da otroci, ki so sedaj zaradi neurejene varnosti peš poti večinoma pripeljani v šolo, ne bodo dobili navad vsakdanjega gibanja za zdravje. Posledice vse več sedenja v avtomobilih, pisarnah, za računalnikom in televizorjem ob sovplivu uživanja nezdrave hrane, se odražajo najprej v debelosti. Le tej sledijo srčno-žilne bolezni, visok krvni tlak, holestrerol ?

Nujno je celovito načrtovanje infrastrukture, ki bo dajala šibkejšim udeležencem v prometu, kot so pešci in kolesarji, ter ljudem s posebnimi potrebami, absolutno prednost in varnost. Infrastrukturo, ki bo omogočala varno gibanje za zdravo življenje in za manjši vpliv na okolje, imenovan? footprint?. Za dobro počutje, za manj nervoze, za manj stresa, za sprostitev.

Prekomerna debelost ima domovino v Ameriki, vendar se vztrajno seli v Evropo. Vsled tega potekajo evropski projekti, ki vzpostavljajo pogoje za pešce in hkrati blažijo negativne vplive vse večje odtujenosti.

Hrana, ki se ponuja po policah prodajnih centrov, je pripeljana iz celega sveta. Slovenci je sami pridelamo le nekaj več kot 30%. Odvisnost od hrane, ki v mnogih primerih raste na območjih, prenatrpanimi s pesticidi, in ki je redki inšpektorji ne uspejo dovolj intenzivno kontrolirati, je eden izmed večjih povzročiteljev slabega zdravja. Na ta način pridelana hrana je običajno cenejša in žal si veliko ljudi zaradi nizkega standarda in brezposelnosti ne more privoščiti kaj drugega. Ekološko pridelane hrane je pri nas v ponudbi relativno malo, če lahko sklepamo na odstotek ekoloških kmetij v Sloveniji. Le ta je manjši od 5 %. Ekološko pridelana hrana je za uporabnika večkrat predraga, za proizvajalca pa prepoceni, zato je tudi realna ponudba sorazmerno skromna.

Večja ozaveščenost, večja pazljivost pri nakupih hrane in več časa za kvalitetno prehranjevanje so pomembni,  ne pa zadostni pogoji za zmanjšanje števila obiskov pri zdravniku. Slovenci v povprečju obiščemo zdravnika 7-krat na leto in smo v primerjavi z ostalimi evropskimi državami med bolj bolnimi.  Bolezen povzroča odsotnost z dela, dolge bolniške staleže in visoke stroške zdravstvene oskrbe. Povzroča pa tudi trpljenje pacienta in njegovih najbližjih. Veliko lahko naredimo za zdravje sami, preden se napotimo v čakalne vrste.

Kaj pa naša politika, ki oblikuje zdravstveni sistem? Naše zdravstvo je bolnik, ki ga bo težko ozdraviti samo z leporečenjem. Potrebna so dejanja!

V Odboru za zdravstvo pri Strokovnem svetu SDS ocenjujemo, da je področje zdravstva zelo slabo obvladovano, kar je razvidno tudi iz pregleda izvajanja začrtanega programa. Preventivni programi se le delno izvajajo. Zakonodaja, sprejeta tekom mandata naše vlade, se ne izvaja ali pa se izvaja samo delno. Reform ni in tudi obljubljenih zakonov ni. Zasebna iniciativa je zamrla, mirujoči predlogi reformnih zakonov gredo v smeri centralizacije in podržavljanja.

Investicije so v mirovanju. Ne glede na predolge čakalne dobe za zdravljenje rakastih bolnikov, se je projekt gradnje Onkologije na Mariborski kliniki ustavil. Gradnja medicinske fakultete v Mariboru je praktično blokirana. Gradnja največjega urgentnega centra v Ljubljani je v velikem časovnem zaostanku. Zaradi napake pri gradnji na onkološkem inštitutu, ministrstvo za zdravje ni vnovčilo bančne garancije; kako bo to reševalo sedaj, ko je SCT na pragu prisilne poravnave ali stečaja? Kdo bo za to odgovarjal? Varčevanje pa minister razume kot ukinjanje porodniških oddelkov po Sloveniji.

Nespretna komunikacija ministra in odločitve o varčevanju pri dežurstvih, od katerih je kasneje odstopil, so povzročile dodatne težave tako izvajalcem, še posebej pa pacientom, ki so jim odložili načrtovane posege. Zavod za zdravstveno zavarovanje kljub še vedno povečanim prihodkom ustvarja izgubo, Vzajemna še vedno troši velik del zbranih sredstev za lastno delovanje. Nobenih reformnih premikov na področju zakonodaje, ki bi urejala zavarovalništvo v smeri koristi za uporabnika, ni! Čakalne dobe v bolnišnicah in klinikah se daljšajo. Škoda se najbolj odraža na zdravju pacientov, kot posledica povečanja bolniških staležev in vse večjega števila tistih, ki imajo težave z duševnim zdravjem, pa tudi na gospodarskih kazalcih.

Kaj si lahko ob vsem tem zaželimo v Sloveniji ob svetovnem dnevu zdravja? ZDRAVO ZDRAVSTVO ZA ZDRAVJE LJUDI.

Zofija Mazej Kukovič