Lepih besed in obljub predsednika vlade je veliko, dejanj pa skorajda ni. Obvladovanje krize pa ni možno samo z besedami…
Hladen tuš o oceni naše konkurenčnosti prihaja iz Švice, s strani neodvisne profesionalne institucije IMD, ki vsako leto ocenjuje 58 razvitih držav sveta. Slovenija je v enem letu padla iz 32. na 52. mesto. Prosti pad za 20 mest, na dno lestvice!
Zakaj? Od leta 2009 naprej bi morali pri nas izraz ?gospodarska rast? zamenjati z ?gospodarskim upadanjem?. Kazalci, ki so obrnjeni navzdol, kažejo na padec družbenega bruto proizvoda na skoraj dvomestno število, najem kreditov v višini 6 milijard evrov, povečanje proračunskega primankljaja na 6%, 100.000 brezposelnih. Državni proračun in vsi rebalansi, ki si sledijo, dovoljuje večjo potrošnjo, kot pa je prihodkov. Kadar gre pri rebalanskih proračuna za zniževanje stroškov, se le ti znižujejo žal na investicijah in razvoju, ki so motor gospodarstva, ne pa na lastni porabi.
Lepih besed in obljub predsednika vlade je veliko, dejanj pa skorajda ni. Obstaja veliko dobrih praks iz kriz, ki so jih obvladale različne države in nenazadnje veliko praks, kako so bile in so obvladane krize v nekaterih podjetjih. Obvladovanje krize pa ni možno samo z besedami, ne brez velikih naporov in odpovedovanj. Obstajajo modeli tako imenovane odličnosti, ki veliko pripomorejo k boljšim rezultatom. Odličnost v podjetjih, ki smo jo uvajali zadnje desetletje, je povzročila najprej kulturne premike v glavah, ki so pripomogli k ozaveščenosti varčevanja. K ozaveščenosti potrebe po medsebojnem dialogu, spoštovanju posameznika, motiviranosti zaposlenih k učinkovitemu delu, k temu, da je kupec kralj. Pri tem je bil središče poslovnega procesa človek in kvaliteta medsebojnih odnosov. Za tovrstno preobrazbo v podjetjih nismo potrebovali posebne prisile, če tega ne bi uvajali, bi sledil propad zaradi prevelikih stroškov in prenizke dodane vrednosti.
V današnjem času bi lahko vlada brez velikih besed o reformah uvajala odličnost med univerze, javno upravo in druge institucije. Potrebno bi bilo motivirati ljudi, da se varčevanje začne pri vsakem posamezniku in spodbujati ozaveščanje o tem, kaj vse lahko privarčuje vsakdo na svojem delovnem mestu. Na primer pri prostoru in pisarnah, ki so pri nas posebej razkošne v primerjavi z najbolj razvitimi državami, pri uporabi telefonov, interneta, elektrike (že zaradi same vožnje z dvigali), prav tako pri vožnji s službenimi avtomobili, razmetavanju s papirjem in pisarniškimi materiali, naročninami na časopise in revije, ki so brezplačno dosegljive na internetu, premnogih izobraževanjih, ki niso v funkciji delovnega procesa znotraj delovnega časa? Poleg vseh teh navidezno nepomembnih stroškov, je pomembna tudi kultura merjenja učinkovitosti in osebno načrtovanje časa in dela. Če bi vsakdo, ki je zaposlen v državnih ustanovah ali državnih podjetjih, privarčeval 100 evrov na mesec, bi to lahko pomenilo tudi do 500 milijonov evrov prihranka na leto. Pri tem ne upoštevam, da bi merjenje učinkovitosti ob primerni motivaciji prihranilo mnogo časa državljankam in državljanom ter pripomoglo k hitrejšemu reševanju njihovih potreb. Veliko servisov bi lahko vlada izločila iz javne uprave in jih dala na trg. V končni fazi bi to pomenilo večje zadovoljstvo za zaposlene in za vse tiste, ki te servise koristijo.
Odličnost, ki je že dolgo prepoznana kot evropski model, bi pripomogla k boljšemu obvladovanju stroškov ter zadovoljstvu uporabnikov in izvajalcev tudi na področju zdravstva, sociale, izobraževanja?
Pri tem bi morali vzpodbujati kulturo ustvarjanja nove vrednosti, ne pa samo kulturo zadolževanja in delitve. Podjetništvo mora postati vrednota! Nenazadnje pa je osebni zgled oblasti najpomembnejši. Tako kot delavci posnemajo obnašanje direktorja, tako državljanke in državljani posnemajo voditelje. Če bi šli po tej poti, bi se prosti pad Slovenije kmalu končal na trdnih tleh. Najprej pa mora na trdna tla stopiti vlada!
Zofija Mazej Kukovič
