PATAGONIA JACKET

Že kot otrok sem živela na pravljični kmetiji na nadmorski višini 900m ki je najvišja vasica pred vstopom v Alpe. Leži v vznožju ugaslega ognjenika Smrekovec in hkrati na prelomu med vulkanskim in nevulkanskim pogorjem. Ločnica med njimi je potok, ki izvira tik nad našo kmetijo in prinaša poleti ohladitve v zimskih dneh pa okrasje iz ledenih sveč. Ta zemlja že stoletja pripada našemu rodu, delimo jo z divjimi živalmi in pticami, ki se tukaj počutijo dovolj varno in domače.

Po desetletjih vodenja in internacionalizacije inženirskega podjetja, po opravljeni funkciji ministrice za zdravje in kasneje poslanke v Evropskem parlamentu, sem se vrnila v mojo rodno vas novim sonaravnim izzivom naproti.

V naši gorski dolinici me je pričakala zemlja prepojena z ljubeznijo in znojem mojih prednikov. Čakale so me zasnežene strmine in z njimi moja dobra stara Patagonia jakna, ki me vedno spremlja na gorskih podvigih in turnih smukah.

Pri šestih letih sem si s smučmi utirala pot v šolo, ki se je nahajala kot orlovo gnezdo na planini. Prve smučke sta mi izdelala oče in brat iz bukovega lesa. Potrebno ga je bilo prekuhavati nato pa vročega oblikovati in izvesti krivine na sprednji strani smučk. Takrat je veljalo, čim večjo krivino si imel na smučkah, tem bolje si se smučal. Postopek je bilo potrebno vsakih nekaj tednov ponoviti, ker so se krivine z smučanjem izravnale. Obvezen del opreme so bili še usnjeni jermeni, s katerimi sem si navezala čevlje na smuči. Seveda tudi lesene palice s krogci niso manjkale, pa pletene kape in rokavice ter pulover iz ovčje volne.

Zime so bile dolge, običajno je zapadlo več kot meter snega. Šola je bila oddaljena za slabe pol ure hoda, kar je takrat pomenilo, da smo doma “zelo blizu” šole.
Začetni padci po klancih na bukovih smučeh so posledično pomenili tudi zasnežena oblačila, ki so se kasneje v šoli spreobrnila v mokre cunje. Toda zdržati je bilo potrebno celoten pouk in še pot iz šole domov. Kmalu smo v šoli vsi dobili smučke, ki so bile “kantane” in imele jeklene vezi z vzmetjo. To je bil višek zadovoljstva in ponosa. Tik ob šoli smo imeli tudi smučarsko progo, ki smo jo vsak dan vsaj enkrat pretlačili s smučmi (danes to počnejo ratraki). Za nagrado smo se lahko spustili po progi navzdol. Kjlub temu, da ni bilo ravno toplo v zamrznjenih oblačilih, smo bili zdravi in utrjeni. Po nekaj letih smo dobili eno izmed prvih smučarskih vlečnic v Sloveniji.

V tistem obdobju skoraj ni bilo zimskega dne, da se nebi peljala s smučmi. Ko sem odšla na šolanje in kasneje na študij v dolino, so se možnosti za smučanje precej zmanjšale. Kljub temu sem sodelovala na mnogih tekmovanjih alpskega smučanja in zmagovala. Še danes imam pehar kolajn iz katerih sije radost zmagovalnih trenutkov.

Ob ustvarjanju lastnega družinskega gnezda sem povila dve hčerki. Zgodilo se je, da sem ostala sama z njima kot samohranilka. Vendar to ni omajalo želje, da se tudi oni dve postavita na smučke že kot otroka. Skupaj smo presmučale alpske dežele Evrope, po mnogokrat prenatrpanih smučiščih opremljenih s hitrimi in zmogljivimi žičnicami.

Pred dvajsetimi leti me je ponovno pritegnila želja k prvinskemu smučanju v naravi, po gozdovih in travnikih, brez žičnic in gneče na progah. Kupila sem opremo za turno smučanje, katere sestavni del je bila tudi jakna Patagonia. Privlačila me je kakovost in design, poleg tega pa asociacija na čudovito naravo Patagonije, ki smo jo videvali v filmih in po televiziji. Tudi rdeča barva jakne se še danes poda med zasneženimi strminami. Sčasoma sta se tudi hčeri navdušili nad turno smuko ko sta prepoznali, da je le ta sicer fizično bolj naporna ampak hkrati zelo sproščujoča. Sedaj to zavedanje širita med svoji družini .

Ob nakupu Patagonia jakne pred dalnjimi leti nisem sanjala, da bo nekoč moja hči postala del teama Patagonia. Nisem tudi pričakovala, da bo jakna skrivala svoja leta in da jo z veseljem oblečem tudi danes.

V naši razširjeni družini delimo skupno vrednoto spoštovanja do narave, gibanja v naravnem okolju in samooskrbe s hrano, ki jo pridelamo na naši zemlji. Zato sem še posebej uživala ob prebiranju Ivonove knjige Let us surfing, ker imamo podobne vrednote. Ker vsi radi živimo zunaj zidov velikih zgradb in ker nam je mar do narave.

Patagonia jakna je obvezni del moje športne garderobe. Toploto in zavetje pred vetrom mi je dajala na mnogih tisočakih Evrope. Daje mi zavetje in izbira zgodbe, ki nastajajo na najinih skupnih vzponih in spustih. Daje občutek brezčasnosti in oddaljenosti od potrošniške mrzlice, katere logika bi jo že zdavnaj pahnila v pozabo.

Zapisala v Belih vodah dne 7.1.2016. ob rojstnem dnevu hčerke Mihele,
Zofija Mazej Kukovič

WordPress theme: Kippis 1.15