Kakšno je počutje naših državljank in državljanov v času recesije? Ali čutijo recesijo tudi zaposleni v zavarovalnicah in zdravstvenih ustanovah?

V tednu, ko obeležujemo tudi svetovni dan invalidov, si vsaj za trenutek ?obujmo njihove čevlje?, torej postavimo se v njihovo vlogo. Poskušajmo dojeti njihova vsakdanja občutenja.

Vsak izmed nas doživi trenutke, ko se počuti izključenega v tudi povsem preprostih življenjskih situacijah. Kadar se odzivamo preveč čustveno, se zgodi, da smo prizadeti, brez da bi za to obstajali zelo realni razlogi. Vse je v naših glavah, svet, ki se nam zdi neprijazen in ljudje, ki nas ne marajo, so rezultat slike v naših glavah.

Kako se šele počutijo ljudje z omejitvami! V vrtcu, v šoli, na fakulteti …

Kako je živeti gluhemu, ki pri pouku nima dostopa do tolmača! Kako se lahko nauči iz nemih zapisnikov sošolk in sošolcev?

Kako naj pod takšnimi pogoji tekmuje s tistimi, ki slišijo?

Kako je slepemu in slabovidnemu ob knjigah in različnih medijih, ki niso prevedeni v njim razumljivo pisavo in jezik?

Kako je invalidom na vozičkih ob prečkanju robov pločnikov in stopnic, ki so edina pot v neko institucijo?

Kako je duševno prizadetim, ki so na sprehodu po parku pred psihiatrično kliniko v črtastih pižamah?

Kako je mnogim, ki so zaradi svojih omejitev nezaželeni, kadar gre za delo in delovna mesta? V življenju sem se srečala z mnogimi invalidi in slišala veliko pretresljivih življenjskih zgodb. Osnovna želja vseh je, da se izobražujejo. Še večja želja pa je, da dobijo delo, ki je skladno z njihovimi zmožnostmi. Šele, ko ima invalid delo, se počuti koristnega sebi in drugim. To ni samo vprašanje zaslužka in preživetja, ampak je tudi vprašanje dostojanstva. V Sloveniji imamo 170.000 invalidov, v svetu predstavljajo vsaj deset odstotkov populacije, t.j. okoli 600 milijonov. To je zadosten razlog, da morajo biti njihove tematike na dnevnem redu delovanja politike tako nacionalne kot evropske in globalne. Invalidi si ne želijo živeti na ramenih drugih. Pravico imajo do dela in s tem prihodka od dela ter socialne varnosti.

Želja po sočloveku, toplini in ljubezni je kot zrak, ki ga dihamo. Kadar človek preide tisto mejo, ko se zapre sam vase in samo še živi sam s sabo, je vrnitev nazaj zelo težavna. Ali pa je sploh ni. Statistike kažejo, da smo s 600 samomori na leto v vrhu Evropske unije. Petnajst let v samostojni državi nismo zmogli Zakona o duševnem zdravju. V letu 2008 smo ga s široko javno razpravo in usklajevanji predvsem z ministrstvom za pravosodje zmogli predlagati. Parlament ga je sprejel enoglasno. Tudi Zakon o pacientovih pravicah je zagledal luč življenja v istem obdobju. Ali lahko skladno s temi zakoni danes trdimo, da je v naši državi bolje poskrbljeno za paciente ali pa za duševne bolnike?

Evidentno je, da ne. Dokler ne bodo polno delovali zastopniki pacientovih pravic, dokler ne bo kulture partnerskega odnosa med izvajalci zdravstvenih storitev in pacienti, dokler bodo čakalne dobe vsak dan daljše, dokler ne bo naročanja po elektronski poti … Dokler se zdravljenje duševnih bolnikov ne bo v realnosti preneslo iz institucionaliziranega zdravljenja bližje k domu, k dnevnim centrom. Dokler bo duševno zdravje stigma, dokler si ne upamo govoriti na glas, da je skrb za obvladovanje duševnega stanja nujna in vsakdanja za vsakogar. Da ne okarakteriziramo ?norosti? na vsakem koraku. Med velikim umom in norostjo je zelo kratka pot. Ne zapirajmo s svojim odnosom poti drugače razmišljajočim.

Koliko imamo še priložnosti, da postanemo dežela, ki je prijazna invalidom? Po mestih, ulicah in stavbah so lahko izboljšave na vsakem koraku. Ne stanejo veliko, le opaziti jih moramo. Tudi razvoj prostovoljstva za pomoč invalidom še ni dosegel končne točke. Kje in kako izražamo solidarnost do njih kot posamezniki, državni uradniki, družba kot celota?

Invalidnost v veliki meri nastane tudi zaradi težkih pogojev dela. Na delovnih mestih se vse premalo uporabljajo zaščitna sredstva, kot so naprimer maske pri varjenju, varnostni pasovi za delo na višini, čelade, rokavice, primerna obuvala.

Zaposleni v mnogih primerih premalo preventivno skrbijo za svoje zdravje. S strani ministrstva za zdravje pa ni izvajanih primernih programov ozaveščanja. V teh primerih so podjetja in zaposleni prepuščeni sami sebi. Pa vendar je delo in delovno mesto velika vrednota, še posebej je to vidno v času recesije, žal ne glede na zdravstvene posledice težkih pogojev dela.

Statistike kažejo, da se je v zadnjem letu povzpelo število brezposelnih na okoli 100.000. Brezposelnost pa povečuje vrste v psihiatričnih bolnišnicah .Stiska ljudi , ki so ostali brez dela, stiska njihovih družin, je velika. Negotova prihodnost, že najeti krediti, šoloobvezni otroci, položnice za tekoče stroške, vse to povzroča na videz brezizhodno situacijo. V Sloveniji je veljalo, da ima 5% prebivalstva težave z duševnim zdravjem. Ali lahko recesija povzroči, da se bo ta številka podvojila?

Zdravniki pripovedujejo, da se pritisk na bolniški stalež kot posledico primanjkovanja dela v podjetjih izjemno povečuje. Beg v bolniško je včasih tudi beg od začasnega tehnološkega viška. Tehnološki višek je nekaj, kar človeka mnogo bolj prizadene, ker se počuti nepotrebnega – odvečnega.

Vzpostaviti in obnoviti je potrebno jasne odgovornosti med ZZZS in Zavodom za pokojninsko zavarovanje. Kar nekaj ljudi je hudo kronično obolelih, ki ostajajo prepuščeni sami sebi nekje na sredini med tema dvema institucijama in hkrati na koncu z živci.

Kaj zdravstvo najbolj potrebuje danes za jutri?

Potrebuje jasne in definirane procese dela, podprte z informacijsko platformo, potrebuje red in nenazadnje tudi srce za preprostega človeka, za tistega brez VIP.

Zdravstveni sistem kliče po sodobni informacijski podpori! Sistem, ki bi celovito obvladoval pacientovo preteklo in aktualno stanje ter sistem, ki bi celovito in pregledno podpiral poslovni sistem. Zdravniki bi morali imeti možnost posvetovanja na daljavo na osnovi prenosljivih posnetkov iz sodobnih diagnostičnih naprav, uvid v celoten in enovit elektronski karton pacienta. S tem bi povezali tudi zdravnike na primarni ravni in specialiste, ki se odločajo o nadaljnjih postopkih zdravljenja pacienta. Predvsem je to pomembno pri bolnikih, ki imajo raka. Arhiviranje podatkov o odvzetih vzorcih, razvoj in obvladovanje bolezni ter s tem razvoj dobrih praks.

Ministrstvo za zdravje bi moralo imeti v vsakem trenutku vse podatke o čakalnih dobah, o stroških po posameznih bolnišnicah, o številu izvedenih programov, o kakovosti procesov, o kadrovskih kapacitetah …

Prihranek na stroških se prične s preglednim poznavanjem le-teh. Tako smo v devetdesetih pričeli v gospodarstvu. Na osnovi preglednosti, ki jo omogoča informacijska podpora, smo zniževali stroške za več kot 10%. Danes se v zdravstvu varčuje po procent ali dva in še to na račun pacientov, ne pa na račun boljše organizacije in preglednosti. V našem mandatu smo zastavili projekt celovite informacijske podpore ter zanj pridobili evropska sredstva. Po dobrem letu dni ni opaziti rezultatov, razen velikih besed, ki niso prevedene v dejanja.

Partnerski dogovori o višini sredstev, o številu in vrsti programov v zdravstvenih ustanovah, so postali preteklost. Vlada in ZZZS rešujeta to področje z ukazi, ki se imenujejo enostranski aneksi. Posledice pa čutijo pacienti ob vse daljših čakalnih dobah in na uporabi cenejših materialov ter doplačil za zdravila iz vmesnih list in za prevoze, s skrajšanim bivanjem v bolnišnici … Tudi prepozno diagnosticiranje lahko vodi v neslutene posledice, lahko tudi v prezgodnjo smrt.

V KRIZI JE POTREBNO OBVLADOVANJE KRIZNEGA VODENJA. Vodenja v pravem pomenu besede. Podani morajo biti jasni cilji, ukrepi za doseganje teh ciljev, jasno opredeljene odgovornosti, merila za doseganje ciljev ter poročanje o doseženem oziroma o odstopanjih. Vse to pa zahteva nenehno vztrajno komuniciranje in argumentiranje predvsem ministra za zdravje in vodilnih v zdravstvenih ustanovah. Managment v zdravstvenih ustanovah pa mora znati implementirati cilje po celotni hierarhiji. Tudi zato je potreben čas. Toda bolje in ceneje je porabiti nekaj časa za dialog in za argumentiranje, kot pa z ukazom potisniti v kot intelektualno sfero v zdravstvu. Posledice so nepredvidljive in gotovo slabe za paciente.

Zofija Mazej Kukovič